Čez en mesec bi Jože dopolnil 99 let. Rodimo se vsi enaki, rdeči, z malo zlatenice, cmeravi. Preminemo različni, ko ostane za nami, kar smo ustvarili. Namesto veselega dogodka je minljivost tista, ko se spomnimo tistega, kar nam zapuste prijatelji.

Jože Uršič je najprej vtisnil v sneg smučine v Celju in okolici. V začetku 1950-ih je opravil izpit za učitelja smučanja. Preselil se je v Ljubljano in bil zelo aktiven. Je soustanovtelj Smučarske kluba Novinar, kamor so se vpisali številni ljubitelji smučanja medijskih korenin. Z razliko od drugih smučarskih klubov je SK Novinar gojil predvsem prostočasno smučanje in za svoj cilj postavil vključevanje kadrov poučevanja smučanja. Šele kasneje je vpeljal vzgojo mladih alpskih tekmovalcev, ki so posegli v sam alpski svetovni vrh.

Jožeta so pregovorili zaradi velikih organizacijskih sposobnosti, da je leta 1962 prevzel mesto predsednika v Zboru smuških učiteljev Slovenije (ZUS). Na tem mestu je bil do leta 1972. Jože je skrbno izbiral med učitelji smučanja sodelavce različnih znanj, od tehničnih, poslovnih, pravniških do oblikovalskih, ki so bili izvoljeni v Sekretariat ZUS, in se povezal s Planinsko zvezo Slovenije in univerzitetnim športom.

Jožeta sem spoznal, ko sem opravil leta 1965 tečaj in izpit za učitelja smučanja. Oče mi je rekel, ga mu je Jože predlagal, da opravim tečaj in izpite za učitelja smučanja, ker sem prenehal s tekmovanji pri dobrih 18-ih letih, celo kot reprezentant. To sem tudi storil in sem se raje vključil v učiteljske vrste kot trenerske. Mlade je treba najprej naučiti smučati, ne pa takoj poslati med vratca. Kasneje sem ugotovil, da sta tako razmišljala tudi Jože Uršič in Marjan Jeločnik.

Poklic najbolj množične strokovne organizacije je Jože spremenil  ime v Zbor učiteljev in trenerjev smučanja Slovenija (ZUTS). Organizacijsko je bil to nov izziv, ker je ZUTS poleg pred- in posezonskih seminarjev za učiteljev smučanja, organiziral trenerske seminarje vseh treh smučarskih disciplin: alpske, tekaške in za skakalne. Pozimi so nekateri učitelji smučanja delali poklicno v stalnih šolah smučanja. To je bilo sezonsko delo. Poklic učitelja smučanja ni bil v uradnem razvidu. Jože se je pretrgal, da je obiral poti od Poncija do Pilata za priznanje naziva učitelja smučanja. 

Oznake učiteljev smučanja so postale zastarele. Jože je dobil od ZUTS odobritev za novo tedaj še redko celostno podobo ZUTS. Učitelj smučanja in arhitekt – oblikovalec Sandi Škerlavaj je odlično realiziral nalogo. Jože se je še dodatno angažiral, da smo učitelji namesto zgolj rdečega puloverja in kovinske značke, dobili (kupili) leta 1967 še obvezne črne hlače in rdečo vetrovko s plastičnim znakom ZUTS in napisom učitelj smučanja. 

Jože je poskrbel za izmenjavo učiteljev smučanja iz tujine in Slovencev na seminarjih doma in v tujini. V Kranjsko Goro so prišli Avstrijci, Italijani in Nemci. Niso se mogli načuditi, kako dobro smučajo rekreativci, ki so jih opazovali. Trdili so, da je nivo smučanju precej višji pri nas, kot je pri njih. Razložili smo jim, da je to zasluga široko zasnovanih klubskih tečajev, izletov turističnih agencij, tečajev sindikalnih organizacij in progama šole v naravi. Na teh tečajih so poučevali učitelji smučanja in ne kot nekdaj nekaj učiteljev smučanja in profesorji telovadbe s šol brez ustreznega smučarskega znanja. Jožetova zasluga gre prepričanju organizatorjev, da je nujno vključiti učitelje smučanja kot priložnostne dobre smučarje s pomanjkljivim pedagoškim znanjem in velikokrat tudi s pomanjkljivo tehniko smučanja.

Če je Jože prispeval velik delež k razvoju organiziranja ZVUTS, je tudi naredil veliko za tehnično plat. Za svoj denar je kupoval filmske trakove za 8mm kamero in snemal številne seminarje doma in v tujini, INTERSKI kongrese, javne prikaze vrste slovenskih demonstratorjev.

Smučanje se ni začelo z nami. Vse je že bilo. Nikoli ne bi dosegli tega, kar je ZUTS danes, če ne bi bilo, pa čeprav skromnih začetkov. Prav zaradi tega je ZUTS Jožeta Uršiča nagradil ob svoji 60. letnici z nagrado za življenjsko delo.

Zapisal: Aleš Guček