Štiri leta, dve državi in ena “nora” ideja – to je jedro partnerskega modela sodelovanja med slovenskim in španskim biatlonom, ki je danes eden bolj izstopajočih primerov športnega razvoja v okviru programa IBU Development. Kar se je začelo kot pogumen predlog na zimskem kampu IBU leta 2020, je zraslo v projekt, ki dokazuje, kako lahko povezovanje med večjo biatlonsko nacijo in državo v razvoju ustvari izjemne rezultate.
S podporo Mednarodne biatlonske zveze, ki v okviru IBU Development programa financira ključne elemente sodelovanja – od mednarodnih priprav do trenerjev in logističnih podpor – je nastalo partnerstvo, na katerega je danes ponosen tudi Carlos Llanes, ena osrednjih oseb španskega biatlona. “Moramo se zahvaliti Sloveniji, da je verjela v naš projekt,” pravi, ko opisuje prve korake sodelovanja, ki je v kratkem času postalo model, vreden posnemanja.
Ključno vlogo pri tem sodelovanju ima tudi Nuša Pogačar, slovenska biatlonska trenerka, ki koordinira program ter zagotavlja strokovno podporo španskim tekmovalcem. S svojo predanostjo, odprtostjo in vsakodnevnim prenosom znanja je postala most med obema zvezama ter eden najpomembnejših elementov partnerskega uspeha. Nuša skrbi za kontinuiteto treningov, za prilagajanje metodike delu z mlajšimi športniki ter za to, da Sloveniji lastni standardi postajajo dostopni in uporabni tudi v španskem okolju.
Slovenija je že na začetku prepoznala velik potencial ideje. Vloga naših trenerjev in širše reprezentančne podpore ni bila le tehnična – temeljila je na odprtosti, pripravljenosti za pomoč, vključevanju in iskrenem zanimanju za napredek španskih športnikov. Carlos pogosto poudari, da je največja vrednost partnerstva prav »sharing«: deljenje znanja, izkušenj in športne kulture, ki presega formalne treninge. To je okolje, v katerem se športniki ne počutijo kot outsiderji, ampak kot del večje športne družine.
Pomemben del letošnje sezone je predstavljal tudi njihov decembrski prihod v Slovenijo. Španska ekipa je bila na pripravah na Pokljuki prav v tednu, ko je potekal FESA Alpski pokal, kjer so pred tekmami opravili treninge in nato tudi nastopili na tekmovanjih. Takšna kombinacija priprav in neposredne tekmovalne izkušnje je eden ključnih elementov programa, saj športnikom omogoča učenje v realnem mednarodnem okolju. Sodelovanje se bo v tej sezoni nadaljevalo še z nastopom na Alpskem pokalu v Hochfilznu, nato pa bo tokratni cikel partnerskega programa zaključen.
Rezultati štiriletnega projekta so danes vidni in dokazujejo, kako močan je lahko tak model sodelovanja. Španski para-biatlonec, ki trenira pod okriljem programa, se je že kvalificiral za olimpijske igre, mlada španska biatlonka pa je prvič končala med najboljših 30 na mladinskem svetovnem prvenstvu. Gre za pomembne mejnike, ki kažejo, kako hitro lahko napreduje država, če ima ob sebi močnega mentorja in jasno razvojno podporo.
Partnerski model je prinesel tudi infrastrukturne premike v Španiji. Dolga leta je prizorišče v Pirenejih imelo odlično strelišče, manjkala pa je ključna komponenta – varna, namenska rolkarska proga. Z vztrajnostjo, številnimi dovoljenji in jasno vizijo so zgradili dvo-kilometrsko progo, ki danes služi ne le biatloncem, temveč tudi atletom in drugim vzdržljivostnim športnikom. Visokogorska lokacija (1600 m) je hitro postala magnet za priprave, prizorišče pa je letos prvič gostilo mednarodno regijsko tekmovanje z udeležbo Italije in Švice.
Zgodba poudarja, da prihodnost športnega razvoja ni le v tekmovanju, ampak v povezovanju. Slovenija in Španija sta dokazali, da lahko mentorske oblike sodelovanja med »večjimi« in »manjšimi« narodnimi zvezami ustvarijo izjemne preboje – ob podpori IBU, viziji strokovnega kadra in pogumu obeh strani.
V času, ko je šport vedno bolj kompleksen, se odpira ključno vprašanje: na katerih področjih bi lahko podobni modeli sodelovanja še okrepili razvoj manjših biatlonskih nacij in prispevali k dolgoročni rasti športa? To partnerstvo je dokaz, da včasih resnično potrebujemo le eno “noro” idejo – in ekipo, ki vanjo verjame.
Fotogalerija: Sloski
