Pokojni akademski slikar Albin Rogelj – Bine je svoj življenjski vek sklenil minulega 3. februarja le 17 dni pred 94. rojstnim dnevom. Sloviti karikaturist nekdanjega satiričnega tednika Pavliha ni zaznamoval samo zgodovine slovenske karikature, o čemer nezgrešljivo priča nagrada Prešernovega sklada (1970), temveč je vtisnil neizbrisen pečat tudi dogajanju v smučarskih skokih v obdobju po osvoboditvi vse do konca 50. let prejšnjega stoletja. Nase je širšo športno javnost prvič zares odmevno opozoril, ko je na planiškem tednu smučarskih poletov 1950 poletel kar 110 metrov daleč. 

Bine Rogelj © Edi Šelhaus, MNZS

Njegov športni vrhunec je bil nedvomno nastop na 2. novoletni turneji štirih skakalnic, ko si je zlasti z odličnim 5. mestom v Oberstdorfu in 9. v Innsbrucku po štirih nastopih priskakal zavidljivo 10. mesto v skupni razvrstitvi. Kaj je to pomenilo v tedanjih, s sodobnimi neprimerljivih razmerah, pove že to, da je njegov dosežek z 9. mestom izboljšal šele 31 let pozneje Miran Tepeš (1984/85)!

Dandanes si pač težko predstavljamo, da je naše štiričlansko zastopstvo na ZOI 1956 v Cortino d’ Ampezzo odpotovalo le z nekaj dnevi treninga na 40-metrski skakalnici pod visokim Hochkönigom, goro v neposredni soseščini doma nekdanjega avstrijskega asa Seppa Bradla v gorah nad Bischofshofnom, prvega skakalca, ki je v Planici leta 1936 premagal magično mejo 100 metrov.  Snega pri nas, niti v Planici niti na Pokljuki, še v začetku januarja 1956, tri tedne pred začetkom ZOI, ni bilo niti za vzorec!

V olimpijskem soočenju s Severnjaki ter že tedaj odličnimi vzhodnonemškimi in sovjetskimi skakalci niti tekmovalci iz drugih alpskih držav niso imeli pravih možnosti za uspeh. Jože Zidar 22., Bine Rogelj 23. in Janez Polda 25. mesto, to je bila zrcalna podoba tedanjih razmer, zato so bile uvrstitve našega zastopstva pravzaprav v sozvočju s pričakovanji.

Bine je bil športni otrok »skakalne« Verovškove ulice v Šiški, kjer je tudi po njegovih besedah tedaj skakal vsak drug fantič. Tako kot bjegove vrstnike, je tudi njega očaral obisk mednarodne tekme v Planici, kamor ga je leta 1934 pospremil za šport vnet pomočnik očeta, ki je bil v Šiški dimnikarski mojster. Prvo zatočišče za šišenskega nadobudneža je bil pravkar ustanovljeni Smučarski klub Ljubljana, sicer pa Šišenski hrib, kjer so iz snega gradili prve »pručke«, in Mostec.

Trener v SKLje bil Bogo Šramel, tedaj že bivši državni reprezentant in rekorder (72 m, Planica 1935). Šramel je po osvoboditvi vse do sredine šestdesetih let vodil nordijski sektor v SK Enotnost, katerega barve je do konca skakalne kariere zastopal tudi Bine.

Zapisano pa je le najbolj suhoparen okvir Binetove športne poti, ki se nikakor ni končala tedaj, ko je dal slovo državni reprezentanci, s katero je obredel zlasti večino tedaj znanih skakalnic v alpskih državah. Še vrsto let je pozimi za svoje veselje ob petkih zvečer prihajal v Planico in se pridružil skakalni druščini. In seveda ves konec tedna skakal za svoje veselje in zadovoljstvo na skakalnicah, ki so bile pripravljene. In tako, kot ga je poznalo več skakalnih rodov, je v Domu v Planici, s kakšnim veščim asistentom poskrbel tudi za večerno zabavo s skeči in vsakovrstnimi presenečenji, med katerimi se je kak naiven izbranec znašel z zadnjo platjo tudi v luži na linoleju …

Boleče je sprejel izsiljeni propad Bloudkove skakalnice na Galetovem. Ko se je poleti 1967 zrušilo trhlo leseno zaletišče, s skakalnim kolegom Zoranom Zalokarjem nista oklevala: na stolpu sta razobesila črno zastavo, miličniki pa so najbrž tudi razumeli, za kaj gre in se niso kdo ve kako trudili, da bi odkrili protestnike …

Ko se je v »visoki mladosti« v 60. letih prejšnjega stoletja dokončno poslovil še od ljubiteljskega skakanja na smučeh, je še vrsto let sodeloval na planiških prireditvah kot ekspert za pripravo zaletišča in odskočnega mostu v vrstah sodelavcev OK Planica. Ne gre prezreti niti njegovega prispevka k nastajanju Smučarskega skakalnega kluba Ilirija (1970), ki ga je pospremil z imenitnim in prepoznavnim znakom.

Za kondicijo je ves čas skrbel tako, da je prihajal igrat mali nogomet z bivšimi skakalci na Panonijo ob Večni poti, s kolegi iz umetniških krogov pa je do poznih let veselo igral odbojko v društvu KRN (humorno: Klub rahlo načetih). V veliko veselje mu je bilo alpsko smučanje, za katerega je bil prikrajšan zlasti v mladostnih letih med vojno, ko so Italijani po hišah v Ljubljani pobrali vse smuči, če le niso bile vešče skrite. Postal je stalni in uspešni udeleženec vsakoletnih novinarskih tekmovanj.

Večino delovnega veka (1953-1990) je po diplomi na Akademiji za likovno umetnost, na katero se je vpisal po končani Šoli za umetno obrt (pozneje Šoli za oblikovanje) opravil pri Pavlihi oz. Pavlihovi pratiki. Njegove karikature, med njimi so številne tudi s športno tematiko, so naravnost legendarne. Risal in slikal je vse dokler so mu dopuščale moči.

Njegova satirična dela nis(m)o poznali samo v Sloveniji. S karikaturo »Osmerec po jugoslovansko: malo veslačev, veliko krmarjev« se je proslavil tudi v drugih delih nekdanje skupne države; zanjo so ga počastili s svoj čas najbolj prestižno jugoslovansko nagrado »Pjer« za najboljšo novinarsko karikaturo leta.

Oto Giacomelli